DIPTIH
V starodavnih časih, ko so bile podobe in rezbarije vklesane v vosek in les, so le te hranili tako, da so jih zložili eno na drugo oziroma iz oči v oči, da bi zaščitili njihove površine med prevažanjem in skladiščenje. Seveda so umetniki teh del upoštevali njihovo medsebojno estetiko ter jih temu primerno ujemajoče upodobili. Takšna dela so imenovali »diptih«, kar v grščini pomeni »zloženi v dva«.
Diptihi so bili največkrat izdelani iz slonovine, lesa ali kovine in okrašeni z bogato reliefno skulpturo. Najstarejši diptih, ki ga poznamo je Ancius Probus, iz leta 406. Najslavnejši diptih pa je zagotovo diptih največjih poganskih družin iz 4. stoletja, Symmachi in Nicomachi. Oba diptiha in njuna reliefa sta izdelana iz slonovine in združena s tečaji, ki omogočajo njuno zapiranje. Na njima se nahajata dve različni zgodbi in zapisa, ki se med seboj povezujeta in dopolnjujeta. Prav tako poznamo diptihe iz drugih časovnih obdobij, ki so upodobljeni na različnih materialih in so nastali v različnih kulturnih okoliščinah.
Umetnostna zgodovina diptihe definira kot oltarno ali nabožno podobo z dvema kriloma, ki se lahko razpreta. Sodobni čas pa takšna dela definira kot tista, ki so sestavljena iz dveh ločenih delov, po navadi slik ali fotografij, postavljenih ena poleg druge kot par, ki prenaša neko idejo ali občutek. Po Gestaltovem načelu »bližine« nas, kadar vidimo dve stvari drugo poleg druge, prevzame odnos med njima in pri tem takoj pričnemo iskati njuno povezavo. Predpostavljamo namreč, da za to umetniško postavitvijo tiči umetnikov razlog zanjo. Te povezave velikokrat niso očitno prikazane, ter tako v gledalcu sprožijo različna vprašanja, na katera je zelo težko odgovoriti. Zavedati se je potrebno, da vsi diptihi tvorijo neko dvojnost, binarnost, polarnost ali analogijo. Pogosto izhajajo prvi odgovori nanje iz povezave z njihovimi vidnimi prvinami, kot so barva, kontrast, svetlost, tekstura, gibanje, senčenje in sestava. Drugi odgovori pa se navezujejo na razmišljanje o delu, njegovem konceptu ter psihološkem in čustvenem razmerju med dvema deloma diptiha.
Takšnega kompleksnega dela so se lotili tudi člani fotokluba Maribor, ki so se v skupinski razstavi odločili prikazati čudovitost diptihov. Njihove fotografije, ki so predstavljene kot diptihi, so narejene v črno-beli in barvni tehniki ter prikazujejo različne podobe ter motive.
Fotografi so se upodobitev diptiha lotili z različnimi načini, postopki in motivi. Najpogostejši motiv upodobitve, ki so se ga fotografi lotili so urbanizem, arhitektura in industrija (Janja CIZEJ, Dušan GAJŠEK, Bojan GOLČAR, Gorazd GUMZEJ, Bojan HAJDU, Maja
MODRINJAK, Emil MOVH, Rasto PUŠAUER, Suzana PUŠAUER, Bojan ŠENET, Teodor VEINGERL, Aleš ŽIBERNA). Prav tako so fotografskim upodobitvam arhitekture našli njihov diptih v naravi (Aleksander BRUNČKO, Janja CIZEJ, Leon GOBEC, Jože MARINIČ, Špela MALENŠEK, Saša KOS, Aleš ŽIBERNA). Podobno pa se je godilo tudi z urbanizmom, ki se je prav tako prepletal z
upodobitvami iz narave (Saša KOS, Špela MALENŠEK, Rasta VREČKO, Aleš ŽIBERNA). Veliko fotografskih diptihov se je navezovalo na naravo samo, brez prepletanja z že omenjenimi elementi (Aleksander BRUNČKO, Almira ĆATOVIĆ, Bojan GOLČAR, Marjan LAZNIK, Matjaž MAJCENOVIČ, Rudi URAN, Branko ZOROVIČ). Z naravo pa se velikokrat prepleta tudi življenje, katerega motive, so fotografi prav tako upodabljali na različne načine, ki nas opomnijo, da je življenje minljivo, a hkrati polno dogodivščin (Gero ANGLEITNER, Bojan HAJDU, Miha KACAFURA, Branimir RITONJA, Gregor SALOBIR). Naš življenjski čas zapolnjuje tudi delo, ki je pravzaprav stalnica
našega vsakdana in prav tako eden od motivov upodobljenih diptihov (Anja CIGALA, Polona MAROLT). Na upodobitvah diptihov se je znašla tudi ljubezen, z upodobitvami zaljubljenih mladoporočencev (Anita KIRBIŠ, Uroš PODOVŠOVNIK). Ljubezni sledijo
upodobitve plesa (Bosiljka AMBROŽ, Matjaž WEIGELE) in temu raznovrstne upodobitve portretov ljudi in živali (Dušan BREZOVNIK, Daniel KODRIČ, Uroš PODOVŠOVNIK, Breda PREŠEREN, Oliver TKALEC). Vsekakor pa ne smemo pozabiti na upodobitve ženskega telesa (Zdenko FRANGEŽ) in njenega akta (Bojan SOBOČAN, Maja ŠIVEC), ki je na splošno na upodobitvah diptihov, pravzaprav zelo pogost motiv. Diptih pa ne bi bil to, če se na njem ne bi nahajala tudi upodobitev tihožitja (Matjaž WIEGELE).
Fotografi so se združevanja fotografij v diptihe lotili na različne načine. Ti so med seboj združevali fotografije posnete ob istem ali drugem času, združevali so različne motive in upodobitve, ki skupaj tvorijo celoto diptiha. Večina fotografij se med seboj dotika, nekatere se tudi prekrivajo oziroma so združene ena v drugo. Nekateri diptihi vsebujejo večje ali manjše spremembe zornega kota. Vse to so le ene od možnosti, ki so jih fotografi uporabili pri izdelavi svojih diptihov.
Diptihi, ki nam jih člani fotokluba Maribor postavljajo na ogled, so vsekakor raznoliki, z zanimivimi konteksti in asociacijami, ki bodo
gledalce zagotovo pritegnili ter jih potegnili v lastno domišljijo diptihov in njihovih povezav.
dipl. um. zgod. Pavlina Grošelj
SODELUJEJO:
Aleksander Brunčko, Aleš Žiberna, Almira Ćatović, Ambrož Bosiljka,
Anita Kirbiš, Anja Cigala, Bojan Golčar, Bojan Hajdu, Bojan Sobočan, Bojan Šenet, Branimir Ritonja, Branko Zorovič, Breda Prešeren, Daniel Kodrič, Dušan Brezovnik, Dušan Gajšek, Emil Movh, Gero Angleitner, Gorazd Gumzej, Gregor
Salobir, Janja Cizelj, Jože Marinič, Leon Gobec, Maja Modrinjak, Maja Šivec, Marjan Laznik, Matjaž Majcenovič, Matjaž Malenšek, Matjaž Wigele, Miha Kacafura, Mihael Brunčko, Oliver Tkalec, Polona Marolt, Rasta Vrečko, Rasto Pušauer, Rudi Uran, Saša Kos, Suzana Pušauer, Špela Malenšek, Teodor Veingerl, Uroš Podovšovnik in Zdenko Frangež.
