o razstavi

Avtor fotografij Gregor Radonjič je tokratno razstavo konceptualno razširil na kar tri različne cikle. Slednje lahko beremo kot popolnoma samostojne ali pa tudi povezano v smislu

naravno : urbano. Cikli, ki si jih lahko ogledamo so Prostori/perspektive, Življenje dreves in Pokrajine peska in prahu.

Fotografije ne nastajajo po vnaprej pripravljenem scenariju, temveč spontano in instinktivno, velikokrat na potovanjih. Avtorjev občutek išče stvari, ki ugajajo tako njegovemu razpoloženju kot očesu. Sama postavitev je v galeriji Stolp popestrena z različnimi formati fotografij ter kombiniranjem barvne in črnobele fotografije, s čimer se odreka »uniformiranosti« razstavnih postavitev.

Značilnost Radonjičevih fotografij je nedvomno to, da je odsoten motiv figure, pojavi se zgolj mestoma in še to kot naključna silhueta. Figure pa praktično niti ne pogrešamo, saj bi lahko zmotila fokus gledanega in predstavljenega. Tako narava kot prostori na fotografijah delujejo monumentalno, saj avtorja zanima predvsem prostor sam po sebi in načini manipuliranja s pogledom. Fotografija ima namreč možnost, da gledalcu predstavi prostor na način, kot želi sama in s tem pri gledalcu vzbuja različne optične učinke. Avtor je želel krajino in urbane prostore predstaviti drugače, kar dosega predvsem s fotografskim izrezom, gledano pa se tako včasih spogleduje celo z nadrealizmom.

Razsežnost prostora na fotografiji spreminjajo variacije perspektiv in postavitev horizonta, ki gledalca prestavijo v nejasen prostor in čas. Slednje je zelo dobro vidno pri fotografijah iz serije Pokrajine peska in prahu, kjer se barva peščenih zrnc spreminja glede na položaj sonca. Belina peščenih valov včasih spominja na morske valove, s temno modro jasnino pa je poudarjen barvni kontrast. V sipine so vtisnjene vzporedne peščene poti, ki se porazgubijo v daljavo. Nekatere fotografije delujejo, z minimalizmom upodobljenega, nekoliko zenovsko umirjeno in se ukvarjajo predvsem z barvno artikulacijo. Ravno zaradi izrezov nam namreč ni vedno znano, kaj sploh gledamo.

Življenje dreves predstavlja bogat motiv ter posega po raznovrstnih detajlih in prikazih dreves, bodisi skozi silhueto senc, v urbanem ali naravnem okolju. Opazimo tudi ponavljajoče se forme mestnih elementov, ki jih drevesa s svojo rastjo razdirajo ali celo predirajo. Samo čudimo se lahko njihovi moči rasti, tudi v povsem nemogočih razmerah in na nepričakovanih mestih. Cikel dreves je izredno barvno nabit in raznolik. Drevesa skorajda nadomeščajo figuralno motiviko, skozi fotografije jih dojemamo kot subjekte. Drevesa so od nekdaj močan simbol življenja, ponovnega rojstva in tako tudi vedno svež motiv za upodabljanje.

Prostori/perspektive so predstavljeni skozi fotografije, ki niso nastajale istočasno, niti jih ne druži ista tehnika, zaradi česar je omenjena serija še bolj variabilna kot ostali dve. Lahko bi celo rekli, da prikazuje nekakšno retrospektivo avtorjevega upodabljanja prostorov. V njih je skorajda zmeraj prisotna igra svetlobe in sence, ki ima moč, da oko mestoma zavede, gledalca pa postavi v perspektivično nedefiniran prostor. V seriji ima pomembno vlogo tudi barva oziroma barvne ploskve, ki postajajo samostojne barvne entitete. Slednje včasih dopolnjujejo viden prostor, ponekod pa prostor zaradi vehementnosti barv postane sekundaren. Prostori pripovedujejo o prostorih sveta, saj so nastali na različnih koncih, predvsem med potovanji. Avtor nas želi opozoriti tudi na detajle, ki jih sicer mimoidoči le redko opazi – zanimivi vzorci na tleh, prekomerno zavozlane žice in podobno. Prostor torej ni več zavezan zgolj dobesednemu pomenu, kjer ga razumemo v okviru funkcije nahajanja in bivanja, temveč postane abstrahiran in filozofsko reflektiran kot miselna podoba. Filozofi pa so tisti, ki so se že v antiki začeli spraševati o definiciji  in formulah prostora. Avtor na svojih fotografijah dosega ravno ta nadrealističen nivo, kjer viden prostor postane podoba, ujeta v manipulacijo izreza, perspektive, kompozicije in ostalih likovnih elementov.